11

apr

Vse za sport

Plavanje po avstralsko

V Avstraliji se plava malo drugače
aus.png

PLAVANJE PO AVSTRALSKO

 Vsakdo, ki je v Avstraliji preživel del svojega življenja ali dopusta, tudi tak, ki ga šport ne zanima preveč, zna povedati, da Avstralci na plavalni šport, še posebej na svoje plavalne ikone, gledajo s posebnimi očmi. Evropejci bi dejali nogometnimi.

 Mestnih avtobusov ne krasijo slike Messija, Ronalda ali Ibrahimovića, pač pa Thorpa, Hacketta, v novejšem času že Leisel Jones, Lisbeth Trickett ali Jamesa Magnussena, najnovejšega plavalnega zvezdnika svetovnega formata.

 Tam ni dovolj, da si sposoben in plavaš hitreje od drugih, potrebno se je tudi znati spopasti z dodatnim pritiskomi.

 Michael Phelps je moral poleg lastnih zadovoljiti še apetite trenerja, plavalne zveze, sponzorjev, mogoče še kakšnega vplivneža, ki mu je pomagal pri vzponu proti naslovu najuspešnejšega olimpijca v zgodovini športa.

 V Avstraliji ni tako preprosto. Izmed 23 milijonov živečih na kontinentu je skoraj toliko strokovnjakov, ki vedo, kdaj je potrebno pospešiti na 1500 kravl, ki znajo Thorpu povedati, da je njegova tehnika zanič, da se ne trudi dovolj, ki Hackettu očitajo, da je v najdaljši disciplini olimpijskega sporeda (na 1500 metrov kravl so še posebej občutljivi)) zmagal le dvakrat zapored, trejič pa mu je spodletelo. To je ena plat medalje, ki ima največ opraviti z obširnim medijskim spremljanjem športa, ki je sicer drugje po svetu zelo cenjen in spoštovan, še zdaleč pa ne uživa dovolj medijske in tudi siceršnje pozornosti športne in ostale javnosti. Po drugi strani je država bogato obdana z morjem, bazenov, ki so polni od 5.ure zjutraj, ko v njih pridno trenirajo plavalci vseh starosti, in sposobnosti,  pa vse do večera, ko se voda peni zaradi najhitrejših, mrgoli vsepovsod. Plavalna kultura je razvita kot verjetno nikjer na svetu, večina najbolj nadarjenih otrok za šport se sreča s plavanjem, in ker se treningi v tem športu pričnejo že pri rosnih letih, jih veliko ostane v športu, uspehi zato niso naključni, generacijskih lukenj je malo, konkurenca med klubi in trenerji pa neizprosna.

 Ian Thorpe, eden največjih plavalnih genijev, je imel vsega čez glavo, poznejši del svoje kariere je veliko treniral v Ameriki in Evropi, športno pot pa zaključil na žalost mnogih, prezgodaj.

 Pred Olimpijskimi igrami v Londonu se je napovedoval bolj ali manj stalen boj za prevlado med reprezentancama ZDA in Avstralije. Končni izkupiček je bil za Avstralce ponižujoč. Osvojili so sicer 10 odličij, od tega pa zgolj eno zlato medaljo, povrhu vsega so bili poraženi v disciplini 4x100 kravl v moški konkurenci, kjer so veljali za absolutne favorite. Na lestvici najuspešnejših držav so osvojili 7.mesto, kar je najslabši izkupiček po letu 1992.

 Po igrah so novinarji prišli na svoj račun, razkrili so ponočevanja nekaterih plavalcev na zaključnih pripravah, spremembe na vrhu plavalne reprezentance so bile neizogibne. Tudi prvaki iz preteklosti (najbolj sta se ob ostalih izpostavila Kieren Perkins in Dawn Fraser) s kritikami niso prizanašali. Službo glavnega trenerja je sprejel nizozemski strokovnjak Jacco Verharen, ki je do naziva nesmrtnih popeljal med drugimi Pietra van den Hoogenbanda in Inge de Bruijn. Avstralski trenerji tujih ne sprejemajo vedno odprtih rok.  O plavanju jih ne bo nihče učil. Ruskega guruja Genadija Tureckega so privabili iz enega samega razloga (mu ob tem dovolili izjemo, da je s sabo lahko pripeljal najboljšega šprinterja sploh Aleksandra Popova), da jih po dolgem sušnem obdobju vrne na presto v štafeti 4x100 kravl. Ko mu je to uspelo, ni bil več zaželjen.

 Na področju komuniciranja z mediji sta si Verharen in Turecki zelo podobna. Agresivne avstralske novinarje, željne bombastičnih naslovov in visokoletečih obljub na duhovit, a prijazen način spretno speljeta stran od teme, in si na ta način zagotovita vsaj malo miru pri vsakdanjem delu. Verharen se je že na začetku službovanja znašel v nemilosti legendarne, neposredne, v zgornjem odstavku že omenjene šampionke prejšnjega obdobja Dawn Fraser, ki ji gre močno v nos tujec, ki ima po vrhu še bogato pogodbo.

 Pred kratkim se je končalo izbirno tekmovanje za igre Commonwealtha, ki v anglosaškem svetu predstavlja prestižno tekmovanje, kljub temu da konkurenca ni na rangu svetovnega ali evropskega prvenstva. Avstralci lahko spet računajo na močno ekipo, za kosanje z Američani bodo morali predvsem izboljšati odstotek odplavanih osebnih rekordov na glavnem tekmovanju. V minulem desetletju ta znaša v povprečju med 30 in 35 odstotki, kar je v primerjavi z številko 60-65%, to uspeva ameriškim plavalcem in plavalkam, smešna številka. 

 Na odgovor Američanov bomo počakali najpozneje do 10.avgusta, ko se bo končalo njihovo glavno poletno tekmovanje. Več  novice iz svetovne plavalne druščine pa naslednjič.

 

Blaž Medvešek